Dobrodelna društva in srčni posamezniki ter moja pot prostovoljstva - 2.del

Obljavljamo drugi del prispevka dolgoletne prijateljice dr. Danijele Horvat Samardžija, doktorice znanosti iz področja didaktike družboslovja, ki živi in deluje na Obali.

V javnosti je poznana kot srčna humanitarka in predavateljica na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, ki je ni sram spregovoriti o svoji veri, ko jo povprašajo, kaj jo žene naprej.

V drugem delu govori o osebni izkušnji, ki je zaznamovala njeno humanitarno pot.

---

2.del

Moja pot

Moje srce zadnje čase bije nekoliko močneje za osebe z demenco, kar predsednica in podpredsednica našega dobrodelnega društva razumeta. Čutim veliko potrebo po tem, da s svojo zgodbo širim glas o tej bolezni med te, ki bolezni ne poznajo, ker za njo ni zbolel (še) nihče od njihovih bližnjih, da svojcem, prijateljem, znancem, sosedom obolelih, ki se zaradi te bolezni vsakodnevno spopadajo z občutki žalosti, strahu, jeze, krivde, sramu, nemoči, obupa, nudim tolažbo, upanje. Zato je tudi večina dobrodelnih akcij, ki jih organiziram, namenjena njim.

Rada preživljam čas z njimi. Ob druženju z njim me vedno močno preplavijo čustva. Oživijo mi spomini na mojo pokojno babico Nado, na njen odsoten pogled in njen blagi nasmeh, ki mi ga je namenila, ko sem jo držala za roko, jo božala po laseh in obrazu, jo prijazno gledala v oči in se z njo spominjala njenega pokojnega moža, mojega dedka, katerega je imela neizmerno rada, in kateremu se je želela čim prej pridružiti v raju, kot je nenehno, tudi v zadnjem stadiju bolezni, govorila. Kljub temu, da sem bila proti koncu njenega boja z boleznijo za njo večino časa popolna tujka, sem se trudila, da je do zadnjega dne čutila mojo ljubezen in ne moje bolečine, ki jo čutim še danes, ko pomislim nanjo, na to, kako sta njen um in njeno telo pred mojimi očmi počasi ugašala, jaz pa ji nisem mogla, nisem znala pomagati. Še danes slišim njene besede, ki jih je nenehno ponavljala zadnjih nekaj dni svojega življenja: »Še malo, še malo in bom pri njem, v raju.« Ta njena vera, ki jo je ohranila do konca, in te njene besede me tolažijo, mi dajejo upanje, da se bova enkrat ponovno videli, videli v raju.

Zadnja slika, ki jo je naslikala moja babica.

Moja babica Nada, ki se je zadnjih nekaj let borila z demenco, me je za vedno zapustila 13. 1. 2015. Med borbo s to kruto boleznijo je imela ob sebi nenehno svojega mehkega prijatelja, črno-belega kužka z roza pentljico. Ob njem se je počutila srečno, varno. Rada ga je stiskala k sebi, ga božala, mu pela, pripovedovala, z njim molila in spala. Mehki prijatelj ji je nudil tolažbo, jo pomirjal, ko ji je bilo hudo.

V spomin nanjo in njenega mehkega prijatelja, ki sedaj meni nudi svoj mehek objem, ki tolaži moje srce, sem se 13. 1. 2022, na sedmo obletnico njene smrti, odločila biti pogumna. Organizirala sem svojo prvo fb dobrodelno akcijo 'MEHEK OBJEM, KI TOLAŽI SRCE', katere namen je bil zbiranje plišastih igrač, ki bi bile podarjene osebam z demenco, ki so v domovih za starejše, ki bi jim nudile mehke, tople, ljubeče objeme, ki bi tolažili njihova srca, ob katerih bi se počutili srečno, varno. Odziv ljudi me je zelo presenetil. Plišaste igrače so začele čez noč prihajati iz vseh koncev Slovenije, tudi iz tujine. Takega odziva niti v najlepših sanjah nisem pričakovala. Poštar je bil vsak dan pred mojimi vrati z vsaj enim paketom plišastih igrač, ki so jih po pošti poslali srčni posamezniki. V slabem mesecu dni se je s pomočjo ljudi, ki čutijo za druge, zbralo 978 plišastih igrač, ki so bile, ko so bile oprane, posušene in po potrebi napolnjene z vato in zašite, razdeljene v kar 22 domov za starejše po Sloveniji. Veliko. Odziv ljudi me je zelo ganil. Ljudje, ki me ne poznajo, so mi izrazili zaupanje in mi omogočili, da sem postala posrednik med njimi, ki so dali z radostjo, ljubeznijo, in temi, ki so to njihovo ljubezen prejeli v obliki mehkih, toplih objemov, ki jih osrečujejo. To je zame primer prave, čiste, iskrene ljubezni, ki ne zahteva ničesar v zameno. In ki jo v temu času, v katerem smo se znašli, še kako potrebujemo. Ko gledam slike, ki mi jih še danes pošiljajo iz domov za starejše, se mi od ganjenosti vsakič orosi oko. Še posebno ob pogledu na gospo M. in njenega plišastega konja, za katerim je posebna zgodba. Iz enega doma za starejše so mi nekega dne sporočili, da bi njihova stanovalka, gospa M., bila zelo vesela plišastega konja, a med vsemi prispelimi plišastimi igračami ni bilo niti enega konja. Bilo je veliko čudovitih plišastih živali, med njimi tudi takih, ki so bile videti kot prave, npr. žabe, ovce, kamele, sloni, ribe, raki, želve, hobotnice, in ki so bile, zaradi svojega prepoznavnega videza, podarjene slepim in slabovidnim osebam z demenco, a konja med njimi ni bilo. Ker sva z možem želela izpolniti željo gospe M., sva obiskala vse trgovine na Obali, a plišastega konja, ki bi spominjal na pravega, v nobeni izmed njih nisva našla. Na koncu sva ga kupila preko spleta, čudovitega, mehkega rjavo-belega konja. Bila sva presrečna, da sva ga našla, da sva lahko izpolnila njeno željo. V njenih nasmejanih očeh ob prejetju plišastega konja, ki sva mu dodala kratko posvetilo, sem začutila pravo lepoto življenja, ki ni odvisna od tega, kako srečni smo mi, temveč kako srečni so drugi zaradi nas.

Mehki prijatelj moje babice Nade.

Kdo pravi, da pravljice ne obstajajo? Meni se je prva uresničila na sedmo (pravljično število) obletnico babičine smrti. Po tej prvi dobrodelni akciji, ki sem jo organizirala, je bilo, kot bi slišala svojo pokojno babico Nado, ki mi ponosno šepeta, nadaljuj, nadaljuj s pisanjem pravljic zame. In res sem se odločila nadaljevati z njihovim pisanjem. Verjamem namreč, da je dobrodelnost nekaj, kar bi moralo potekati vse leto in ne samo enkrat na leto.

Še preden se je razdeljevanje plišastih igrač po domovih za starejše zaključilo, sem izvedla svojo drugo, velikonočno obarvano akcijo, ki sem jo poimenovala 'SREČA V OČEH, KI POGREJE SRCE', katere namen je bil zbrati velikonočne voščilnice za en dom za starejše. Odziv ljudi me je tudi pri tej akciji presenetil. Odzvalo se je veliko srčnih posameznikov, ki so se odločili podariti svoj čas in izdelati velikonočne voščilnice. V samo treh tednih nam je skupaj s srčnimi posamezniki uspelo napisati 558 velikonočnih voščilnic, ki so bile razdeljene v kar 4 domove za starejše. To je še ena lepa pravljica, ki pa v sebi skriva še eno, zame še lepšo. Nekateri srčni posamezniki so zaznali mojo strast do izdelovanja voščilnic za starostnike in me povsem nepričakovano obdarili z dragocenimi darili. Gospa Vladka me je presenetila z dvema profesionalnima izdelovalcema voščilnic. Gospa Anita me je presenetila z dvema setoma za izdelavo voščilnic. Kako pravi ena misel: »Delaj dobro za druge in vrnilo se ti bo na nepričakovane načine.«

Velikonočno obarvani akciji je sledila likovno obarvana dobrodelna akcija 'BARVE SO MOJE MISLI, ČOPIČ SO MOJE BESEDE, PLATNO SO MOJI SPOMINI', katere namen je bil zbrati čim več akrilnih in akvarelnih barv, lesenih barvic, slikarskih platen, risalnih listov, čopičev, palet in lončkov za vodo, ki bi bile podarjene domovom za starejše po Sloveniji, da bi lahko likovni terapevti z njihovo pomočjo izvajali likovne delavnice, ki osebe z demenco pomirjajo, ki jim pomagajo pri izražanju čustev, ki jih občutijo, a jih ne zmorejo verbalno izraziti, ki prispevajo k zmanjšanju tesnobnega razpoloženja, ki izboljšujejo motorične spretnosti, ki vzbujajo občutek zadovoljstva, ponosa in osebne vrednosti, ki vzbudijo spomine, in včasih celo spodbudijo govor. Akciji sprva ni kazalo dobro. A moji pokojni babici je bilo ime Nada, kar pomeni upanje, in jaz sem upala. Upala in čakala. In počasi so začeli prihajati paketi srčnih posameznikov iz različnih koncev Slovenije. Ob prejetju nekaterih paketov sem od ganjenosti zajokala. Njihova vsebina mi je dala vedeti, koliko mi ljudje, ki me ne poznajo, zaupajo. Upokojenci, ki imajo majhne pokojnine, so dali od tistega malega, kar imajo, da so kupili nekaj pripomočkov za ustvarjanje. Njihova naravnanost srca me spominja na priliko o vdovinem daru, ki je lahko, skupaj s temi upokojenci, ki čutijo za druge, zgled vsem nam. Bogatini so v zakladnico metali velike vsote denarja, vdova pa je vanjo vrgla samo dva majhna bakrena novčiča. A nihče izmed teh, ki se ji je posmehoval, ni vedel, da je ona dala največ med vsemi njimi. Vsi so namreč dali od svojega bogastva, medtem ko je ona dala od svoje revščine. Dala je vse, kar je imela za svoje preživetje. S pomočjo srčnih posameznikov nam je uspelo omogočiti likovne delavnice v kar 6-ih domovih za starejše. To veliko dejanje je bilo narejeno iz veliko majhnih dejanj, ki jih je naredilo veliko posameznikov, ki jim je mar za druge, ki so bili pripravljeni dati brez misli na to, da bi kaj prejeli v zameno.

Z namenom, da zaposlenim na varovanih oddelkih za osebe z demenco polepšam dan, da jim dam vedeti, kako pomembni so, kako pomembno je delo, ki ga opravljajo, saj s svojim delom pomembno prispevajo k izboljševanju kakovosti življenja ljudi z demenco v domovih za starejše, sem se ob mednarodnem dnevu prijaznosti, ki ga praznujemo 13. 11., odločila izdelati za njih kamenčke prijaznosti. Na vabilo k sodelovanju v tej dobrodelni akciji se je odzvalo veliko srčnih posameznikov različni starosti (otroci, študenti, upokojenci), ki čutijo z menoj za osebe z demenco, za zaposlene na varovanih oddelkih za osebe z demenco. Nastalo je 200 kamenčkov prijaznosti. Vsak izmed njih je bil izdelan z mislijo na njegovega novega lastnika, na to, da mu polepša dan, da mu da vedeti, kako pomemben je, kako pomembno je njegovo delo. V tej dobrodelni akciji je en kamenček prijaznosti našel pot tudi do mene. Spremljalo ga je čudovito sporočilo: »Pošiljam ti objeme metulja, da te vodijo skozi dan, da te tolažijo, zdravijo, ščitijo in ti dajejo mir v trenutkih, ko ti pride kaj na pot.«

Še nekaj dobrodelnih akcij sem organizirala od takrat in vsaka izmed njih je bila uspešna. Tudi sedaj sta dve v teku. V izredno veselje mi je, da se je pojavilo nekaj študentk, ki si želi pomagati mi. Zato sem se odločila, da jih bom vključila v to, kar počnem. Ne želim si biti tista, ki se trdno oklepa tega, kar je ustvarila, v strahu, da bi pozabili nanjo. Želim si biti tista, ki deli to, kar počne, z naslednjo generacijo. Nisem pomembna jaz. Pomembna so dobra dejanja. In ta nikoli ne izhlapijo, nikoli ne izginejo. Njegove posledice kot drobne kaplje nasičujejo Zemljo in dobrota, ki se zgodi nekje, pomaga pri preobrazbi nečesa slabega v dobro. In samo to je pomembno. Te drobne kaplje dobrih dejanj, ki jih je vsak dan več.

Veliko srčnih posameznikov, ki sodelujejo z menoj, me je že večkrat prepričevalo, da spregovorim v javnosti o tem, kar počnem. Ker so vedeli, da tega ne bom storila, ker se ne izpostavljam rada, so o meni spregovorili oni. Ponižno počaščena sem, da sem bila med nominiranci za naziv Naj prostovoljec Mestne občine Koper 2022 in med nominiranci za Priznanje z veliko plaketo Mestne občine Koper 2023. Čeprav naziva in priznanja nisem prejela, sem neizmerno hvaležna tem, ki so sploh pomislili name in me predlagali. Že to, da sem bila med nominiranci je velika zmaga, dvojna zmaga v bistvu, zmaga, ker sem imela možnost biti med ljudmi, ki svoje življenje posvečajo temu, da delajo dobre stvari za druge, zmaga, ker sem se opogumila in izpostavila v javnosti ter na ta način omogočila posameznikom in institucijam (vrtcem, osnovnim šolam, fakulteti) v svoji okolici (pa tudi širše), da bolje spoznajo mene, moje delo in preko njega različne problematike ter da lahko lažje načrtujejo možnosti sodelovanja s posamezniki, skupinami, ki se jih te problematike dotikajo.

Čeprav je moja pomoč zadnje čase res namenjena v nekoliko večji meri osebam z demenco, še vedno najdem čas, in ga bom našla tudi v prihodnje, da, po svojih močeh, pomagam tudi ostalim, ki potrebujejo pomoč. Neizmerno sem hvaležna vsem, ki verjamejo vame, me podpirajo, me spodbujajo in mi omogočajo, da skupaj z njimi počnem to, kar me izpolnjuje.

Začela se je plesti res čudovita medgeneracijska mreža prijateljstva. K pletenju te mreže lahko sodelujejo vsak, ki to želi, in to vse leto. Sodelovanje je možno s pošiljanjem preproste razglednice srčnosti. Gre za dobrodelno akcijo Zavoda Rihtarjeva domačija, akcijo Alzheimerjev zemljevid srčnosti, ki je zasnovana po zgledu podobnih dobrodelnih akcij iz tujine, in v kateri sodelujem tudi sama, in sicer tako, da, poleg tega, da pišem razglednice srčnosti in jih pošiljam različnim domovom za starejše, vabim ljudi, da mi pišejo na danijela.horvat@upr.si ali na https://www.facebook.com/danijela.horvat.165, da jim dodelim dom (ali več domov) za starejše, kateremu lahko pošljejo razglednico srčnosti. Dodeljen dom za starejše označim na posebnem zemljevidu poslanih razglednic srčnosti, ki sem ga oblikovala, in s katerim želim otrokom, študentom in vsem nam, pokazati, koliko dobrega lahko storimo, ko se povežemo.

Moje sodelovanje v dobrodelni akciji je podprla tudi Pošta Slovenije s 150-imi podarjenimi poštnimi znamkami, s katerimi sem razveselila upokojence z nizkimi pokojninami, osebe, ki zaradi svoje bolezni redko zapustijo svoj dom, osebe, ki so zaradi svoje težke bolezni nezaposljive in prejemajo socialno podporo, osebe, ki jih je življenje tako močno prizadelo, da ne vidijo več smisla v njem. Trenutno smo na 246 poslanih razglednic srčnosti. In številka narašča iz dneva v dan. Glas o akciji se je razširil izven meja Slovenije. Razglednice srčnosti srčni posamezniki pošiljajo iz Hrvaške, Nemčije, Velike Britanije, Amerike. Neverjetno. Moja želja je preplaviti Slovenijo z razglednicami srčnosti. Kajti čeprav nas tisti z demenco pozabijo, smo se jih mi kot družba dolžni spominjati, saj so del nas. Telo lahko onemore, misel lahko otopi, spomin lahko zbledi, a čutenje ljubezni, topline bližnjega ostane. Kajti tudi, če se oseba z demenco ne spomni, nastajajo trenutki. In ti trenutki lahko vtisnejo pomemben in dragocen pečat na naše srce, kot tudi polepšajo dan osebi z demenco.